Kdaj se je začelo?
Z rojstvom? Eni pravijo, da že prej. Koliko prej?
Zame se je začelo takrat, ko sem kot najstnica hodila v temnem večeru domov in (ker je pot znana in dolgočasna) premlevala vse mogoče. Tistega dne sem modrovala s svojo uporniško pametjo, v čem je smisel življenja. Ko sem razdelala že vse možne razumske variante, je kot strela z jasnega butnilo vame: Popolnost. V delovanju, odnosih, v naravi, povsod. In tako se je začela moja zavedna pot k boljšemu sebi.
A moram kaj posebej poudariti, da mi je bila (kasneje) v življenju ta odločitev bolj cokla kot korist? Strmljenje k perfekcionizmu.
Bila je pot. In hvaležna sem ji. Brez nje ne bi prehodila tega, kar sem. Razočaranja, očitki, jeza, pa sončni žarki, mali mozaikci, iz katerih sem sestavljala veliko sliko. Sliko lepega. No, verjetno me je prav zato zasledovalo tudi nelepo. Popolno. Po-pol-no. Saj sem hotela popolnost. Le, da sem takrat popolnost razumela malo drugače. Šment.
Zanimiva so mi raziskovanja. Včasih naredim pregled za nazaj. Da vidim, kaj se spremenilo. Kaj še ostaja z menoj.
Nekoč, ko sem se spraševala, kaj mi bo prinesla prihodnost, mi je maček prinesel krta. Krtona. Naj počiva v miru.
Je prinesel krta, ker ga dobro futram, ali zato, ker bi si rad popestril jedilnik? Glede na to, da ulov pušča meni, razumem, da gre bolj v zahvalo. Ker nam z umazanimi šapicami tačka po posteljnini, ker ga je ujela nevihta in ga kot miš premočenega brišemo, ker ga pustimo pri miru, ga čohljamo, ko mu paše …
Joga lahko postane sestavni del življenja. Joga je (lahko) v vsem, kar počnemo.
Sedaj samo potujem. K sebi.
Prinaša mi mir.