Krotiti nadobudneža

Od nekdaj sem spodbujala široko razmišljanje, množico raznolikih idej. Morda zato, ker sama nisem bila pretirano deležna tega. Naj vsaj drugi okusijo to svobodo razsežnosti.

Če preskočim mladostniško kritično oko in besede do takratnega sistema, sem se v vlogi spodbude zavestno znašla kot mati. Če nama je kot staršema, res kaj dobro uspelo, je to, da sva sinove naučila razmišljati s svojo glavo. Priznam, da so bile posledice te vzgoje v njihovi adolescenci precej močne in dober izziv za starša. A so prešle in v ospredje zopet prihajajo prednosti. Bilo je vredno!

Večkrat sem imela priliko sodelovati v šoli pri izvedbi ustvarjalnih delavnic. In z veseljem sem se jih udeležila. Saj veste: kaj za vraga počno vzgojiteljice, da prihajajo izpod prstov mladih nadobudnežev
take umetnine! Niso bile prav zgovorne, ko sem vrtala v njih. Šola, pa nas je kar sama povabila – starše, babice, dedke …. da sodelujemo (pomagamo). In smo.

Še danes se spomnim iskrivih očk šestletnikov, ki so zavzeto poslušali navodila učiteljice: ‘Iz kamnčkov bomo ustvarili živalice! Take različne. Lahko je velik kamen za telo in manjši za noge….’ In so ustvarjali. Mirna deklica poleg mene je preudarno izbirala kamenčke. Od večjega bolj podolgovatega do vse manjših, ovalnih. Sestavila jih je v vrsto, drugega za drugim. Prvi, večji počez, drugi za njim. Vsa njena pozornost je bila zbrana v eni sami točki – misli, kot se je izkazalo kasneje. Velike temne oči so me vprašujoče pogledale: ‘A lahko tukaj s flumastri narišem oči?’ Tisti trenutek so kamni pred menoj oživeli. V pravo mravljico. ‘Ja, seveda!’ je butnilo iz mene. Kaj pa drugega, sem si mislila. In zopet sem našla svoje misli pri tem, kako znajo mladi ustvarjati sami.  Ravno takrat je prišla mimo učiteljica in je že slišala nekaj najinega pogovora. ‘Navodilo je, da vse naredimo iz kamenja, ki smo ga prinesli’, je rekla. ‘Če pa ni tako majhnih kamenčkov’, je branila svoj izdelek deklica. Učiteljica je s svojima močnima rokama prijela nek škrilavec, ga prelomila in zdrobila ter dva primerka, ostro zašpičenih robov, potisnila učenki v roke: ‘Te nalimaj.’ Žar v očeh temnooke deklice je zamrl.

Ubogala je, čudovita mravljica je postala okameneli brezizrazni primerek, zadovoljna je bila učiteljica. Takrat sem sklenila pakt pri sebi, da je bil to zadnji par oči, ki svoje vizije ni izpolnil do konca. ….

Kakšen užitek je gledati mlade (in mlade po srcu), ko ustvarjajo na krilih svoje domišljije! Kakšen užitek je gledati njihov zanos, njihovo ustvarjalnost, zadovoljstvo!